Quotessence
Home / Quotes / Quote by Ivan Baran

Quote by Ivan Baran

“A ipak je to nekako odsutno, sordinantno je, nevezano kazano kao i sve ranije progovorene riječi, jednako usto prazno izanđalim potkrovljem. U zraku se zapravo ćutio vonj gonjenosti, nekog suočavanja sa očekivanim usudom, mnogo nešto veće od onoga što je dijalog mogao odraziti - kao strah u sinjem jutru, kao obznanjenost, uhvatljivost, završetak razoružana života, pred nama je čovjek koji više nema kapacitet, koji se sprema iz jaruge izaći; jer nekada se dogodi da osobi dojadi vlastita slabost i tu se ona sa kaosom identificira, sa krajem, sprema se poći ususret tomu, o takvoj zori se ovdje govori. Voštanosiva brončana studen i mnoštvenost misli, mnijenja, ideja, sve sasvim zaustavljeno uza lirski tiho tapkanje kiše, i disanje, i korake i šuštaj odjeće, a lice je od Zanreva vruće, pogled mu je odsutan, u tišini on samo ustvari čeka na pitanje: “I sa tim će se onda završiti...? Ti odustaješ, ti mu odlaziš... ti se njemu na kraju predaješ na milost?”

Quote by Ivan Baran

Work

Veliki pad

Browse quotes and source details for this work. more

Author

Ivan Baran

Browse famous quotes and profile details for Ivan Baran. more

You May Also Like

“A ipak je to nekako odsutno, sordinantno je, nevezano kazano kao i sve ranije izgovorene riječi, jednako usto prazno izanđalim potkrovljem. U zraku se zapravo ćutio vonj gonjenosti, nekog suočavanja sa očekivanim usudom, mnogo nešto veće od onoga što je dijalog mogao odraziti - kao strah u sinjem jutru, kao obznanjenost, uhvatljivost, završetak razoružana života, pred nama je čovjek koji više nema kapacitet, koji se sprema iz jaruge izaći; jer nekada se dogodi da osobi dojadi vlastita slabost i tu se ona sa kaosom identificira, sa krajem, sprema se poći ususret tomu, o takvoj zori se ovdje govori. Voštanosiva brončana studen i mnoštvenost misli, mnijenja, ideja, sve sasvim zaustavljeno uza lirski tiho tapkanje kiše, i disanje, i korake i šuštaj odjeće, a lice je od Zanreva vruće, pogled mu je odsutan, u tišini on samo ustvari čeka na pitanje: “I sa tim će se onda završiti...? Ti odustaješ, ti mu odlaziš... ti se njemu na kraju predaješ na milost?”

“Vendar ni vedno vsako življenje, ki se ga živi, zares izživeto. Ne izkoristi vsakdo svojega potenciala. Pa ne, ker ga ne bi znal, ampak ker se ljudje na splošno svojega potenciala ne zavedamo. Ko smo s toliko različnih strani bombardirani, kaj vse bi morali biti, početi in postati, hitro pozabimo na tisto notranjo sliko, ki smo jo kot otroci o sebi navdušeno nadgrajevali. In tako vera vase postane dvom.”

“So zunanje in notranje reči. Zunanje so navideznost in mi živimo v zunanjih rečeh, v navideznosti, kakor ljudje v sanjah, zakone te navideznosti pa moramo jemati za prave, četudi niso takšni. Kadar živiš na kraju in v času, v katerem veljajo neki zakoni, takrat se moraš teh zakonov držati, toda nikdar pozabiti, da so to samo pogojne ureditve. Kajti resnica je druga, in če kdo ni pripravljen na to, da bi jo spoznal, se mu lahko zazdi grozljiva in strašna, in preklinjal bo dan, ko jo je izvedel. Toda sam mislim, da vsak človek čuti s celim seboj, kako je v resnici. Vendar tega v bistvu noče izvedeti.”